Kdo je Naročil Letošnjega Bavbava?

Prosojnica ima številko šest in dolgočasno tipografijo vseh korporativnih predstavitev, kar so jih kdaj projicirali na steno sejne sobe. Spada v 49-stransko študijo, ki jo je julija 2025 pripravil Stagwell, marketinška in anketarska skupina pod vodstvom nekdanjega Clintonovega stratega Marka Penna, za naročnika, ki ga na naslovnici ni. Novinarji, ki so študijo dobili v roke, so kot naročnika prepoznali izraelsko ministrstvo za zunanje zadeve. Podjetje je anketiralo 8.050 ljudi v Združenih državah, Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji in Španiji, izvedlo petnajst fokusnih skupin in na tisočih drugih preizkusilo kratke videe, vse zato, da bi ugotovilo, katera sporočila bi popravila ugled neke vlade na Zahodu. Prosojnica šest navaja eno od lekcij v pusti prozi stroke: „zamisel o radikalnem džihadizmu je bila učinkovita povsod, pri konservativnem občinstvu pa je bilo učinkovito povezovanje radikalnega džihadizma z željo po prevladi nad drugimi religijami“. Ista stran pravi, da lahko raziskava zdaj med drugim oblikuje kampanje o tem, „kako bolj neposredno ciljati mlajše ljudi“. V vsaki preizkušeni državi se je med 73 in 81 odstotki vprašanih strinjalo, da je radikalni islam grožnja njihovemu narodu, po celotni seriji sporočil pa se je podpora naročniku, kot poroča predstavitev, v povprečju premaknila za več kot dvajset točk.

Dokument je pricurljal septembra 2025, o njem pa so poročali Drop Site News, en izraelski in en švedski poslovni portal ter kolumna Arwe Mahdawi; strokovni tisk je pisal o izraelski pogodbi podjetja. O njegovi osrednji ugotovitvi ne najdem nobenega članka v New York Timesu, Washington Postu, pri Associated Pressu ali Reutersu. Neka vlada je plačala zahodno anketarsko podjetje, da bi država za državo izmerilo, koliko strahu pred radikalnim islamom nosi njeno ciljno občinstvo in kako daleč bi ga premaknil sklop sporočil, med njimi tudi ta strah, osrednji časopisi pa tega, kolikor lahko ugotovim, niso nikoli omenili.

Predstavitev je skrbno govorila o radikalnem islamu in džihadizmu in to razliko velja ohraniti, pa čeprav samo zato, ker se je le redkim od tistih, ki so pozneje udarjali na isto struno, zdelo vredno, da bi jo ohranili. Sporočilo, ki se na testiranju dobro odreže, potuje naprej, ko ga enkrat spustijo v svet, poberejo ga ljudje, ki niso nikoli videli nobene predstavitve, in odvrže svoje omejevalne pridevnike, kakor govorica odvrže svoje vire. Do oktobra 2026 je omejevalni pridevnik večinoma odpadel in v naslovih je ostal samostalnik. Tvoj strah pred tujcem so izmerili, preden so ti ga prodali nazaj, in tisti, ki so ga merili, so na odstotno točko natančno vedeli, koliko je vreden.

Načrtovano sovraštvo za te volitve

Isto lekcijo so se, povsem neodvisno, učili v Teksasu. Januarja je Politico republikanskega svetovalca Vinnyja Minchilla vprašal, zakaj toliko kandidatov na strankarskih predvolitvah v zvezni državi nastopa proti islamskemu pravu, in odgovoril je z odkritostjo, ki je običajno pridržana za sobo, v kateri berejo rezultate anket. „Muslimanska skupnost je bavbav tega volilnega cikla,“ je rekel, nato pa dodal še metodologijo: „To smo z anketami preverili po dolgem in počez in pri volivcih na republikanskih predvolitvah v Teksasu deluje.“ Aprila je CNN-u že govoril, da je tema „čisto zlato“. Skoraj 95 odstotkov volivcev na republikanskih predvolitvah je odgovorilo pritrdilno, ko jih je strankarska glasovnica vprašala, ali naj Teksas prepove šeriatsko pravo, pravni sistem, katerega uvedbe ni nihče predlagal.

Glavni strateg guvernerja Abbotta je privlačnost teme New York Timesu razložil v sedmih besedah: „To je, kot je bila nekoč meja.“ Na meji je postalo mirno in stranka, ki je desetletje gradila kampanje na strahu pred moškim, ki prečka reko, je potrebovala novega moškega in ga našla v mošeji. Times je poročal, da se je obraz voditelja islamskega sveta iz Severnega Teksasa začel pojavljati na volilnih letakih in da nobena od preiskav načrtovanega muslimanskega naselja severovzhodno od Dallasa, projekta v središču panike, ni odkrila nobenih nepravilnosti. Obraz je šel na letake, ugotovitve pa so ostale v časopisu.

Minchillo je dal še en odgovor, septembra NPR-ju, in to je najbolj neposredno priznanje metode, kar ga je letos kdo dal v ameriški politiki. Na vprašanje, zakaj je tema tako koristna, je rekel: „če imamo lahko problem, o katerem lahko govorimo in ki ni gospodarstvo in inflacija, ga z navdušenjem vključimo v nabor sporočil“. Sovražnik je nadomestek za račun za hrano. Volivec, ki se boji sosedove vere, je volivec, ki se ne sprašuje več, zakaj se mu je najemnina podvojila, svetovalec, ki to zamenjavo uredi, pa je za to plačan in je z njo zadovoljen in je pripravljen to povedati nacionalni radijski mreži, ker je pravilno izračunal, da ne boš poslušal.

Najmočnejša droga v omarici z zdravili

Moje uredništvo, Wire, je prve tri tedne oktobra vsaki dve uri prebralo približno 6.000 naslovov iz kakih štiristo virov novic vseh političnih barv in izločalo tiste, ki so pritiskali najmočneje: naslove, ki ti povedo, kaj naj čutiš, še preden ti povedo, kaj se je zgodilo. Do današnjega jutra se je na kupu nabralo 1.619 primerkov. Najpogostejše orodje je bil čisti strah, v 218 od njih. Drugo je bila beseda-sodba, oznaka, ki obsodi, še preden je predstavljeno eno samo dejstvo, v 204. Besede sovraštva so bile redkejše in bolj vroče, nosile so najvišji naboj od vseh sredstev, ki smo jih merili, osem in pol na desetstopenjski lestvici. Fox News je prispeval 198 primerkov, CNN 187 ob nižji povprečni vročini; Gateway Pundit in Blaze sta bila najbolj vroča od vseh. Beseda o metodi, ker te ta esej poziva, da ne zaupaš nikomur, ki jo skriva: Wire svoj lov namenoma usmerja k strankarskim in državnim medijem, kjer je pritisk najglasnejši, zato te številke prikazujejo najglasnejši del tiska in jih je treba tako tudi brati.

Nato smo prešteli, koga so izbrali za vlogo. V vseh 1.619 naslovih so bili muslimani ali migranti predmet pritiska v 274, približno v vsakem šestem. Med 164 naslovi, ki so dosegli devet ali deset, najbolj manipulativnimi na našem kupu ta mesec, se je številka povzpela na 87, kar je več kot polovica. Močnejši ko je pritisk, verjetneje je človek na njegovem koncu musliman ali migrant. Ko urednik seže po najmočnejši drogi v omarici z zdravili, na nalepki steklenice piše musliman ali migrant.

Zlikovec na koledarju

Ko se je 19. oktobra v Teksasu začelo predčasno glasovanje, so družine po vsej zvezni državi v poštnih nabiralnikih začele dobivati brošure, naslovljene na njihove otroke. Brošura se je imenovala Texas Trans & LGBTQ+ Student Resource Guide in mladoletnikom razlagala njihove zakonske pravice, zakon o emancipaciji in kje najti podporo zunaj družine. Pošiljatelj, združba z imenom Texas Transgender Student Union LLC, je bil 2. septembra registriran v Wyomingu prek agenta za množične registracije, njegov povratni naslov pa ne obstaja. Zagovorniška skupina, katere celostno podobo si je izposodil, pravi, da ni poslala ničesar. Nihče ne ve, kdo je pošiljko plačal. Neka mati iz Severnega Teksasa je njen namen razbrala takole: „moje otroke uporabljajo, da bi me razjezili in pognali na volišče“.

Mreže Moči, poglavje o omrežjih v Črni Knjigi Moči, ima vrstico prav za takšno stanje dokazov: „Nihče ne more dokazati ničesar. Vsakdo lahko to čuti.“ Kar lahko čuti vsakdo in kar lahko dokažejo podatki o oglaševanju, je to, da transspolnega otroka vsako volilno jesen prikličejo z zanesljivostjo ptice selivke. V petih tednih do 24. oktobra 2024 je Trumpov štab porabil več kot 29 milijonov dolarjev za televizijske oglase o transspolnih operacijah in 5 milijonov za gospodarstvo. V enem dvotedenskem obdobju tistega oktobra je šlo več kot 41 odstotkov denarja, ki so ga porabili kampanja in njeni zavezniki, za oglase proti trans osebam. Iste jeseni, ko je Gallup volivce vprašal, kako pomembno je vsako od 22 vprašanj, so pravice transspolnih oseb pristale na zadnjem mestu, pri čemer jih je 18 odstotkov označilo za izjemno pomembne, gospodarstvo pa 52 odstotkov. Leto pozneje je republikanska stran v tekmi za guvernerja Virginije 57 odstotkov plačanega medijskega prostora namenila transspolnim vprašanjem ter 1 odstotek kriminalu in priseljevanju skupaj, in to v zvezni državi, kjer so 3 odstotki volivcev to temo navedli kot glavno skrb. Denar in skrb tečeta v nasprotni smeri, kar je podpis izdelanega povpraševanja.

Letos se je naložba povrnila zgodaj. Do konca septembra so republikanski oglaševalci porabili več kot 60 milijonov dolarjev za več kot 190 televizijskih oglasov, ki omenjajo politike glede transspolnih oseb, in to v volilnem ciklu, v katerem je anketa CNN pokazala, da volivci to vprašanje uvrščajo niže od vsakega od desetih drugih, ki jih je preizkusila. Drugo štetje, opravljeno drugače, kaže v isto smer. Med 1. avgustom in 12. oktobrom je bilo po pregledu podatkov o spremljanju oglasov, ki ga je opravil FactCheck.org, za več kot 200 oglasov z besedama „sex change“ (sprememba spola) porabljenih več kot 100 milijonov dolarjev, od tega več kot 77 milijonov v tekmah za senat, več teh oglasov pa je izkrivljalo politično preteklost demokratov, ki so jih napadali. V Teksasu se je oglas proti demokratskemu kandidatu za senat končal z vrstico „for they/them, not you“ (za tiste z zaimki they/them, ne zate), z geslom, ki ga je kampanja 2024 že preizkusila na občinstvu tekem ameriškega nogometa, PolitiFact pa je njegovo osrednjo trditev ocenil kot neresnično. Ocena se je pojavila enkrat; oglas se je predvajal, dokler je trajal denar.

Poglavje knjige o zlikovcih pojasni, zakaj izberejo to orožje, tudi ko zgreši, kot je zgrešilo v Virginiji, kjer je kandidat, ki je zanj porabil največ, izgubil za približno petnajst točk. Obtožba „groominga“, torej pripravljanja otroka na zlorabo, pravi, „je popolnoma zasnovana. Kako dokažeš, da NISI pedofil? Zanikanje zveni krivo. Molk zveni krivo. Tarča je jezikovno matirana, še preden se igra začne.“ Naravnost pove tudi ceno: „Ustvarjanje zlikovca pušča trupla.“ Po najboljši oceni je v Združenih državah približno 2,1 milijona transspolnih odraslih in približno 724.000 transspolnih najstnikov, in vsako volilno leto jih uporabljajo kot vzvod za tesnobe več kot sto milijonov volivcev, katerih večina po Pewovem štetju nobenega osebno ne pozna. Spremljaj zaslone 4. novembra, zjutraj po glasovanju, in opazuj, kako dolgo tema ostane v etru, ko je enkrat opravila svoje delo.

Franciji so v petnajstih dneh zamenjali etiketo

Letošnji jesenski nemiri v Franciji so se začeli, kot se francoski nemiri pogosto začnejo, v liceju. Enaindvajsetega septembra so dijaki gimnazije v Créteilu pri Parizu zapustili pouk zaradi razmer, ki jih je neki mladinski časopis pozneje strnil v „des professeurs absents qu'on ne remplace pas, des classes à quarante, des locaux insalubres“: odsotni učitelji, ki jih nihče ne nadomesti, razredi po štirideset, nehigienske stavbe. Gibanje se je razširilo po šolah, 17. oktobra pa so se mu sindikati in to, kar je ostalo od rumenih jopičev, pridružili na vsedržavnem dnevu proti la vie chère, draginji. Na ulice je šlo okoli 550.000 ljudi. Goreli so avtomobili, trgovine so izropali, med vikendom so aretirali približno 2.400 ljudi. Francoska vlada, ki ima vse razloge, da ve, kdo je bil na njenih ulicah, je krivdo pripisala skrajni levici.

Šestega oktobra, ko je bil protest še vedno gibanje šol, je ameriški predsednik zapisal: „Gre za islam, ki hoče prevzeti nekoč veliko Državo.“ Devetnajstega je, ko je zapuščal Belo hišo na poti na shod v Kansasu, novinarjem rekel, da bo „Pariz zelo kmalu muslimansko mesto in tako nismo bili zmenjeni“. Naslednji dan je Benjamin Netanjahu, sredi lastne volilne kampanje, za izraelsko televizijo rekel, da se je Francija „predala invaziji radikalnega islama“, in se spomnil, kako je Macrona po pokolih oktobra 2023 posvaril: „In če jih ne uničimo tukaj, jih boste imeli v Parizu. In prav to se zdaj dogaja.“ Agencija AFP je opozorila, da ni ponudil nobenih dokazov in da so bili protestniki širok prerez države.

Naslovi so opravili preostalo. „Sredi muslimanskih izgredov,“ je zapisal Daily Wire. „Islamomarksistični izgredniki,“ je zapisal Gateway Pundit. „Muslimanski izgredniki in radikalni levičarji se združujejo, da bi zrušili Zahod,“ je zapisala neka krščanska novičarska stran. Teksaški kongresnik, soustanovitelj nečesa, kar se imenuje Sharia-Free America Caucus, je za Fox News rekel, da je francosko muslimansko prebivalstvo doseglo „prelomno točko“. Medtem je drug Foxov pisec krivil komuniste in sindikate, mediji, ki se niso mogli odločiti, ali so izgredniki muslimani ali marksisti, pa so zagato rešili tako, da so jih razglasili za oboje. Celo New York Post je v prav tistem članku, ki je prinesel predsednikovo prerokbo o Parizu, priznal, da so „posnetki pokazali plenilce in izgrednike iz različnih rasnih in etničnih skupin“.

Stavko šolarjev, ki so hoteli učitelje, so v petnajstih dneh spremenili v sveto vojno, v teh petnajstih dneh pa se pri zahtevah dijakov ni spremenilo nič razen napisa pod sliko. Tolikšna je zdaj hitrost stroja in vredno jo je izmeriti sam, z uro, ko bo naslednjič zagorela kakšna tuja ulica.

Rez se izvaja na milijonih

Štirinajsto poglavje knjige, Mreže Moči, opisuje, kako omrežje odstrani človeka, ki ga hoče spraviti s poti. Navodila so bila napisana za odstranitev enega človeka iz omrežja, tekmeca v podjetju ali namestnika v palači, in so kratka. „Demoniziraš ali diskreditiraš jih, da se drugi od njih oddaljijo.“ „Odrežeš jim dostop do komunikacij in virov.“ „Spodbujaš strah zaradi povezanosti, tako da jih celo prijatelji oklevajo braniti, ker se bojijo, da bi se omadeževali.“ Poglavje z mirnostjo nekoga, ki je to že videl izvesti, doda, da zato posvarijo ali odstranijo tudi tarčine sodelavce: postopek „tarči ustvari družbeno smrt“.

Preberi te tri korake še enkrat, s prebivalstvom namesto človeka. Demonizacija je naslov, ponavljan, dokler ne zveni kot vreme. Odrezanje dostopa je zahtevani moratorij na nove mošeje in odlok teksaškega guvernerja, ki muslimansko organizacijo za državljanske pravice razglasi za teroristično. Strah zaradi povezanosti je najelegantnejši od treh in zaradi njega mediji ta mesec sovražnike vztrajno varijo v sestavljenke: „islamomarksist“, „rdeče-zeleno zavezništvo“ muslimanov in levice. Ena raziskovalna skupina je v nekaj več kot letu dni naštela več kot 1.100 objav, uperjenih v ameriške muslimane, ki jih je objavilo 46 republikanskih izvoljenih funkcionarjev. V Michiganu je demokratskega kandidata za senat Abdula El-Sayeda, ki bi bil prvi musliman v tem domu, neka sindicirana kolumna opisala kot „lutko Muslimanske bratovščine“, predsednik Združenih držav pa kot „tipa Muslimanske bratovščine, stoodstotno“. Njegov odgovor, „Nimam nobenih povezav“, je tak stavek, ki obtožbe nikoli ne dohiti.

Sestavljeni sovražnik je past za tiste, ki stojijo ob strani. Brani muslimana in si marksist; brani marksista in skrivaš muslimana. Navaden spodoben človek, ki bi vsakemu od njiju posodil lestev, se odloči, da je najvarneje ne reči ničesar, in družbena smrt poteka po urniku, izvršuje pa jo molk sosedov.

Isto poglavje zavrne tolažbo zarote. Ko opisuje sobo donatorjev, ki so ob sladici obljubili vojno blagajno, dovolj veliko, da upogne vmesne volitve, pravi, da ljudje „to radi mistificirajo kot globoko državo, a nobenih čarobnih ‚njih‘ ni bilo, samo sedeži“. Ta stavek bi moral biti natisnjen na notranji strani vsake kuverte z glasovnico. Tvojega sovražnika so izbrali na tisočih sedežih, na vsakem pa sedi nekdo, komur dohodek, položaj ali občinstvo zraste, ko se bojiš, in interes jih usklajuje zanesljiveje kot kakršen koli telefonski klic. Zarota potrebuje vsaj sposobne ljudi, ki znajo čuvati skrivnosti; trg potrebuje samo izdelek, ki se prodaja, in strah pred tujcem se je doslej prodal še vsakič.

Kaj strah naredi možganom, ki volijo

Tvoje telo odgovori na naslov, še preden ga prebereš do konca. Joseph LeDoux je vso kariero sledil hitri poti od talamusa do amigdale, ki signal grožnje pelje povsem mimo misleče skorje, s sodelavci pa je odkril, da nevroni v amigdali spremenijo svoj odziv na zvok, povezan s strahom, v manj kot petnajstih milisekundah. Preostanek tebe prispe pozneje in prispe okrnjen. Priče, ki vidijo pištolo, uprejo pogled vanjo in se drugih podrobnosti prizorišča spominjajo slabše. Nevroznanstvenica z Yala Amy Arnsten je pokazala, da „že precej blag akuten stres, ki ga ne moremo nadzorovati, lahko povzroči hitro in drastično izgubo prefrontalnih kognitivnih sposobnosti“, kar pomeni, da so zmožnosti, ki bi jih potreboval, da bi spregledal naslov, prve, ki zapustijo sobo. Knjiga to ugotovitev strne v dva stavka: „Prepričanje: ovrednotiš dejstva, prideš do sklepov in nato čutiš čustva. Resničnost: čutiš čustva, ustvariš sklepe in si nato po meri izbereš dejstva.“

Natančna ugotovitev je bolj vznemirjajoča od grobega prepričanja, da strah iz vsakogar naredi avtoritarca. Stanley Feldman in Karen Stenner nista našla „nobenih dokazov o neposrednem učinku družbene grožnje, pač pa pomembne dokaze o interakciji“ z obstoječo nagnjenostjo: grožnja prebudi avtoritarca, ki je v človeku že spal, druge pa pusti bolj ali manj takšne, kot so bili. Opomni ljudi na njihovo smrt in speči se zgane. V enem poskusu je karizmatični kandidat na izmišljenih volitvah dobil 4 glasove od 95 v kontrolni skupini in 31, potem ko so udeležence prosili, naj pomislijo na umiranje, kar je skoraj osemkratno povečanje; v drugem so opomniki na umrljivost ali na napade 11. septembra povečali podporo predsedniku Bushu in zmanjšali podporo njegovemu tekmecu. Pridruži se še kemija pripadnosti. Moški, ki so dobili oksitocin, hormon, ki so ga javnosti prodali kot molekulo ljubezni, so bolj zaupali lastni skupini in postali bolj obrambno napadalni do tekmovalne. Vodilni raziskovalec študije je pozneje zapisal, da takšne ugotovitve „postavljajo pod vprašaj pogled na oksitocin kot neizbirčno ‚drogo ljubezni‘ ali ‚kemikalijo za crkljanje‘“. Knjižna različica je krajša: „Ko to grožnjo deliš z drugimi, se sprosti oksitocin in vas poveže skozi skupno nasprotovanje.“

Zadnji korak odšteje človeka. Ko sta Lasana Harris in Susan Fiske slikala možgane ljudi, ki so gledali fotografije različnih družbenih skupin, se je medialna prefrontalna skorja, predel, s katerim razmišljamo o drugih umih, vključila pri vseh skupinah razen pri najbolj prezirani, pri kateri so se namesto nje prižgali predeli gnusa. Med predvolitvami leta 2016 sta Nour Kteily in Emile Bruneau ugotovila, da „Američani odkrito dehumanizirajo mehiške priseljence in muslimane“, da je dehumanizacija napovedovala podporo najbolj agresivnim politikam, ki so bile na voljo, in da so muslimani in Latinoameričani, ki so jo čutili, v zameno postali bolj sovražni, kar je naslednjemu krogu naslovov priskrbelo dokaze. Strah se hitreje prime obrazov druge rase, refleks gnusa, ki je nastal za izogibanje boleznim, pa, kot se izkaže, napoveduje nasprotovanje priseljevanju prek intuicij, ki delujejo pod pragom zavesti. Mehanizem je starejši od vsake kampanje in kampanja si ga samo najame.

Pri 2,7 milijona objav medijev in članov kongresa je vsaka beseda o politični drugi strani povečala verjetnost, da bo objava deljena, za 67 odstotkov. Ljudje so bolj pripravljeni deliti neresnice, ki vzbujajo ogorčenje, ne da bi jih prej prebrali. Ponavljanje poskrbi, da se lažna trditev zdi bolj resnična, tudi kadar ljudje vedo, da ni. Jeza bolj kot tesnoba ali navdušenje je tisto, kar ljudi spodbudi k sodelovanju v politiki. In strah, ki se ga enkrat naučiš, je pokopan živ: možgani ustvarijo nov spomin, ki potlači starega, stari pa se vrne v novem okolju, zato lahko istega zlikovca po enih volitvah upokojijo in ga za naslednje obudijo.

Tvoje pozabljanje so preučili enako skrbno kot tvoj strah. Poskusi s prirejenimi poročili so že pred desetletji pokazali, da televizija spremeni, katere probleme gledalci imajo za pomembne, in kako močno ti problemi štejejo pri njihovi presoji predsednika. Kar koli so te nazadnje pripravili do tega, da se bojiš, navadno postane merilo, s katerim se meri vsak kandidat, in vse drugo, kar si vedel pred mesecem dni, račun za hrano in Epsteinovi spisi in ženska, ki so jo ustrelili v njenem avtu v Minneapolisu, zdrsne po lestvici navzdol. Občutki do lastne stranke so se med letoma 1980 in 2012 komajda premaknili, povprečna ocena nasprotne stranke pa je padla s 45 na 30 na lestvici do 100. Vse večji delež Američanov zdaj glasuje proti nekomu, tega nekoga pa so izbrali namesto njih.

Spisi, ki jih nihče ne išče

Novembra 2025 je predstavniški dom s 427 glasovi proti enemu izsilil objavo spisov ministrstva za pravosodje o Jeffreyju Epsteinu, predsednik pa je zakon podpisal naslednji dan. Rok, ki ga je ta določil, 19. december, je minil, do konca januarja pa je ministrstvo objavilo približno 1 odstotek dokumentov. Tridesetega januarja je ministrstvo objavilo okoli tri milijone in pol strani, na mnogih od njih s počrnjenimi imeni. Zvezni sodnik v Washingtonu od takrat mesece odreja, naj se deli prekritih mest razkrijejo, avgusta pa je vladi povedal, da je kazen zaradi nespoštovanja sodišča „obljuba“ in da ima „javnost pravico vedeti, kaj za vraga se dogaja v tem primeru“. Generalnega državnega tožilca, ki je vodil objavo, ni več. Republikanski kongresnik Thomas Massie, ki je izsilil glasovanje, je maja izgubil strankarske primarne volitve, potem ko so zunanji financerji proti njemu porabili več kot 15 milijonov dolarjev.

Pozornost javnosti se da razbrati z grafa. V tednu po januarski objavi so Američani ime Epstein iskali bolj kot kadar koli v šestnajstih mesecih, ki jih graf zajema: sto na Googlovi relativni lestvici. Štiri tedne pozneje so bile Združene države v vojni z Iranom. Do začetka marca so iskanja padla na 22, do aprila na 9, od začetka avgusta pa graf prav vsak teden kaže 3. Časovno ujemanje z vojno prepuščam drugim; njen učinek na tvojo pozornost je na grafu, pozornost pa je edini vir, za katerega bi si vsak, ki ima v teh spisih kaj skrivati, najbolj želel, da ga porabiš drugje.

Zgodbo so predelali v strelivo. Kandidati in zunanje skupine, pri čemer za skoraj devetimi od desetih oglasov stojijo demokrati, so letos predvajali več kot 160 oglasov o Epsteinu, za katerimi stoji več kot 35 milijonov dolarjev, kar ti pove, da škandal preživi predvsem kot tridesetsekundni oglas, s katerim eno pleme strelja na drugo, medtem ko dokumentov samih in imen za črnimi črtami skoraj nihče ne bere. Sedemnajsto poglavje knjige, Pastir Slepih, upravljanje te vrzeli navaja kot sedmi zakon množične manipulacije: „Drug trik je, da razkritje tempiraš. Včasih lahko resnico celo spustiš na plano, a šele, ko je prepozno.“ Resnico so spustili na plano januarja, in v mesecu dni je država pred oči dobila nekaj strašnejšega.

Kako temno je že postalo

Knjiga je za letošnje leto podala napoved, in sicer na seznamu, ki sledi besedam za migrante od „nedokumentiranih priseljencev“ leta 2015 prek „živali“, „zavojevalcev“ in „golazni“. Njen vnos za leto 2026 se glasi: „Si upam napovedati vojsko zamaskiranih ‚domoljubnih‘ rekrutov s puškami in vladnim dovoljenjem, da lovijo za šport?“ Napisana je bila kot provokacija. Primerjaj jo z dejstvi in sam presodi, kako daleč je ustrelila čez cilj.

Septembra 2025 je vrhovno sodišče imigracijskim agentom v Los Angelesu dovolilo, da znova izvajajo potujoče kontrole na podlagi štirih dejavnikov skupaj: navidezne rase ali etnične pripadnosti, govorjenja španščine ali angleščine z naglasom, kraja in vrste dela, ki ga oseba na videz opravlja. Sodnik Kavanaugh je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, da sama navidezna etnična pripadnost ne more upravičiti zaustavitve, lahko pa je „‚pomemben dejavnik‘“. Sodnica Sotomayor je v odklonilnem ločenem mnenju opisala državo, ki jo je večina pravkar dovolila: „Ne bi smeli živeti v državi, v kateri lahko vlada prime vsakogar, ki je videti kot Latinoameričan, govori špansko in je videti, kot da opravlja slabo plačano delo.“ Bela hiša je agencijam že prej dala številko, ki jo morajo doseči: 3.000 aretacij na dan. Do tega meseca je ProPublica dokumentirala 506 ameriških državljanov, ki so jih pridržali imigracijski agenti, več kot 100 od njih potem, ko so agenti podvomili o njihovem državljanstvu, „skoraj vsi“ med temi so bili ljudje, ki niso belci, najmanj 70 od teh 506 pa je bilo otrok ali najstnikov. Minister za domovinsko varnost je državi prejšnjo jesen zatrdil, da „ni bil aretiran ali pridržan noben ameriški državljan“. Januarja so v Minneapolisu zvezni agenti ustrelili dva ameriška državljana, žensko v njenem avtu in zdravstvenika z intenzivne nege, med akcijo, ki jo je ministrstvo označilo za največjo imigracijsko operacijo, kar jih je kdaj izvedlo. Smrti v imigracijskem priporu so dosegle rekord, še preden je bilo fiskalno leto staro sedem mesecev. Od napovedi v knjigi na svoje dokaze čaka le še beseda šport.

Navadnega državljana so povabili, naj pomaga. Vlada je razširila svojo linijo za prijave. Ko je komik v Nashvillu za poskus postavil lažno, je ta, kot je poročal Washington Post, prejela skoraj sto prijav ljudi, ki so ovajali svoje sosede, nekdanje ljubimce, voznike Uberja in neznance v trgovini. Eno je poslal učitelj v predšolskem razredu, ki je starše učenca poiskal v šolskih evidencah. „Ni moja krivda, da imajo šestletnika,“ je zapisal učitelj. „To je njihov problem.“ To je strah zaradi povezanosti v svoji končni obliki, v kateri tihi sosed postane prostovoljec.

Nasilje teče v več smeri. Poslanko zvezne države Minnesota in njenega moža so junija 2025 umorili na njunem domu; Charlieja Kirka so tistega septembra ustrelili na univerzitetnem odru; ostrostrelec je streljal na imigracijski urad v Dallasu, pustil sporočilo, da upa agentom vliti „pravo grozo“, namesto njih pa ubil dva pridržana; aprila je strelec začel streljati na večerji dopisnikov Bele hiše. Raziskovalci z Univerze v Marylandu so v prvih osmih mesecih leta 2025 v primerjavi z letom prej našteli 34,5-odstotni porast terorizma in ciljno usmerjenega nasilja, čeprav je po štetju FBI število prijavljenih zločinov iz sovraštva padlo za približno 7 odstotkov. To jesen boš slišal besedo „linč“, in sicer o temnopoltih moških in ženskah, ki so jih našli obešene v mestih od Mississippija do Michigana. Uradniki so skoraj vsako od teh smrti razglasili za samomor, družine mnoge od teh odločitev izpodbijajo, ena pa je bila umor, uprizorjen tako, da je bil videti kot obešenje; v nobenem primeru ni bilo obtožnice za zločin iz sovraštva. To navajam natančno, ker je natančnost vsa obramba, ki jo priporoča ta esej. Stvar, ki napihuje svoje dokaze, sovražnikom izroči edini argument, ki ga potrebujejo.

Mladi so glavna nagrada

Zvestoba, kupljena pri šestnajstih, se obrestuje šestdeset let, in vsak kupec strahu v zahodnem svetu je to izračunal. Šesta prosojnica Stagwellove predstavitve, se spomniš, je svojo raziskavo ponujala za kampanje o tem, „kako neposredneje ciljati mlajše ljudi“.

Privlačnost je resnična in merljiva. Leta 2024 so ameriški moški, mlajši od trideset let, za Trumpa glasovali v razmerju 56 proti 42 odstotkov. Na nemških volitvah februarja 2025 je četrtina moških, mlajših od petindvajset let, glasovala za AfD. Turning Point USA poroča, da so njegovi srednješolski odseki v letu po umoru ustanovitelja zrasli za 180 odstotkov. Klepet med voditelji mladih republikancev, ki je pricurljal v javnost in ga je objavil Politico, je vseboval stavka „Obožujem Hitlerja“ in „Vsak, ki glasuje proti, gre v plinsko celico“, podpredsednik pa se je odzval, da otroci pač počnejo neumnosti. Ko so raziskovalci v Dublinu ustvarili lažne profile, ki so se izdajali za šestnajst- in osemnajstletne fante, je vsakemu od njih v triindvajsetih minutah začela pritekati strupena vsebina, do konca poskusa pa je bilo več kot tri četrtine vsega, kar so priporočale platforme, problematičnega ali strupenega, večinoma iz manosfere.

Pa vendar mladi korakajo v več smeri hkrati, in to je najzanimivejše dejstvo v podatkih. Mladi ameriški moški so se od takrat v anketah za dvomestno število točk vrnili k demokratom, z eno trmasto izjemo: moški, stari od osemnajst do dvaindvajset let, se k njim sploh niso premaknili. V Veliki Britaniji ima Reform med mlajšimi od trideset let od 9 do 12 odstotkov, vodijo pa Zeleni. V Nemčiji so mlajši od petindvajset let kot celota skrajni desnici namenili približno petino glasov, stranki Levica pa četrtino. V Ameriki ima 57 odstotkov republikancev, mlajših od petdeset let, zdaj negativno mnenje o Izraelu, kar kaže, da občinstva, ki so ga izpostavili anketarji ministrstva, niso pridobili. Mlade vleče k tisti skrajnosti, ki prva doseže njihov telefon, skrajnosti pa so se začele med sabo boriti za skrbništvo.

Kevin iz poglavja Kognitivne Kaskade je star štiriindvajset let in osamljen, algoritem pa ga popelje od „samo sprašujem“ do enega samega zlikovca, do prepirov z družino, ki mu požgejo mostove domov, do promocijskega blaga. „Lik Kevinu ponudi vrhunski psihološki vzvod: močnega, preprostega zlikovca.“ Sledi olajšanje, in to je droga: „Kaotični, zmedeni svet se je v hipu izostril v jasno moralno sliko.“ Tvoj sin je Kevin ali pa tvoj nečak, in ljudje, ki se potegujejo zanj, imajo več denarja kot njegovi starši in so njegovo osamljenost preučili natančneje kot kdor koli, ki ga ima rad, ker so študijo plačali.

Zgodovinske knjige prepisujejo zdaj

Udobno prepričanje pravi, da zgodovino po padcu režima prepišejo tisti, ki so zmagali. Prepisujejo jo, medtem ko režim vlada, tisti, ki ga upravljajo, delo pa opravljajo z izvijačem, tablo za tablo.

Marca 2025 je izvršni ukaz z naslovom „Obnova resnice in razuma v ameriški zgodovini“ zavrnil vsako pripoved o naciji kot „sami po sebi rasistični, seksistični, zatiralski ali kako drugače nepopravljivo zgrešeni“ in notranjemu ministrstvu naročil, naj pregleda spomenike in obeležja v državi. Tisto poletje je Bela hiša začela pregled osmih muzejev Smithsonian, da bi „odstranila razdiralne ali strankarske pripovedi“, julija letos pa je objavila 162 strani dolgo poročilo, v katerem Nacionalnemu muzeju ameriške zgodovine očita „skrajni politični aktivizem“. Letos septembra je odstopil sekretar ustanove Smithsonian, prvi zgodovinar, ki je kdaj zasedal to mesto. Table v nacionalnih parkih so začele obiskovalce vabiti, naj prijavijo vsebine, ki so „negativne bodisi o preteklih bodisi o živečih Američanih“. Osebju v Fort Pulaskiju v Georgii so ukazali, naj sname fotografijo z brazgotinami prekritega hrbta nekdanjega sužnja iz leta 1863, eno najslavnejših podob ameriške zgodovine. Preglednica, pripravljena junija letos po sodnem nalogu, je naštela 51 predmetov, odstranjenih s 24 lokacij v parkih, od tega najmanj 13 uničenih ali izgubljenih; pri spomeniku Franklina Delana Roosevelta so tablo o diskriminatorni politiki njegove administracije zamenjali s tablo o njegovem invalidskem vozičku. Table v Filadelfiji, ki spominjajo na devet ljudi, ki jih je George Washington v Predsedniški hiši imel za sužnje, so sneli januarja. Spletna stran nacionalnega spomenika Stonewall je tiho spremenila „LGBTQ+“ v „LGB“. Pentagon je izbrisal strani v čast Jackieju Robinsonu in navajskim šifrantom iz druge svetovne vojne v tako mehanični čistki, da je njeno iskanje po ključnih besedah označilo fotografije bombnika Enola Gay, in jih obnovil šele po ogorčenju javnosti. Oklahoma je v srednješolske standarde zapisala zahtevo, da učenci „prepoznajo neskladja v rezultatih volitev 2020“, dokler vrhovno sodišče zvezne države standardov ni razveljavilo zaradi formalnosti. Vsaka odstranitev je bila dovolj majhna, da je šla za pospravljanje, skupaj pa pomenijo novo izdajo države.

Velika Britanija to počne bolj vljudno, kar je britanski način, kako počne vse. Vladni pregled šolskega kurikuluma, objavljen lani novembra, je ocenil, da zgodovina „na splošno dobro deluje“, iskanje po celotnem besedilu pa besed imperij, kolonialen, suženjstvo in rasizem ne najde nikjer. Reform UK, ki zdaj vodi občinske svete po vsej Angliji, je v manifestu obljubil, da „mora biti v paru“ z neevropskim primerom vsaka ura o britanskem imperializmu ali suženjstvu, njegov takratni predsednik Zia Yusuf pa je državi povedal, da je „britanski imperij svetu na splošno naredil veliko več dobrega kot slabega“. V St Helensu je ta mesec vodja sveta iz vrst Reforma napovedal, da okrožje „ne bo obeleževalo meseca temnopolte zgodovine“, ko so ga vprašali o dnevu spomina na holokavst, pa je rekel: „Porota o tem še zaseda,“ preden je potrdil, da ga bo okrožje še naprej obeleževalo. Strankin manifest v Walesu je obljubil, da bo „končal politično indoktrinacijo v dediščini“. In skoraj vsak odrasli priseljenec, ki postane britanski državljan, mora še vedno opraviti test, ki temelji na uradnem priročniku, čigar zgodovinsko poglavje je več kot 175 zgodovinarjev označilo za „temeljno zavajajoče in ponekod dokazljivo napačno“. Kolikor lahko ugotovim, je to edino zgodovinsko besedilo, pri katerem britanska vlada ni pokazala nobene volje, da bi ga popravila.

Metoda je enaka povsod, kjer se pojavi. Indijski nacionalni svet za učbenike je odstranil poglavje o mogulskih dvorih. Rusija je v enotni zgodovinski učbenik dodala razdelek o „posebni vojaški operaciji“, letos pa izdala zgodovino okupiranega Donbasa za otroke, ki tam živijo. Novi hongkonški učbeniki učence poučijo, da mesto nikoli ni bilo britanska kolonija. Knjiga vzorec poimenuje v enem stavku: „V svojih šolah se otroci o zgodovini svojega naroda učijo iz učbenikov, ki so jih napisali zmagovalci.“ Njena sodba o rezultatu je dolga pet besed: „Končali so šolo. Zdaj volijo.“

Ne bom posegel po običajni primerjavi s tridesetimi leti prejšnjega stoletja. Toliko let so jo uperjali proti toliko nasprotnikom, da zdaj deluje kot pomirjevalo: bralec jo sliši, sklene, da je pisec histeričen, in spet zaspi. Sedanjost ne potrebuje izposojenega kostuma. Tvoji vnuki bodo to desetletje preučevali v učilnici, če ga bo še kdo smel poučevati, in zastavili bodo vprašanje, ki ga vsaka generacija zastavi prejšnji: kako se je to lahko zgodilo pred očmi vseh? Pošten odgovor bo, da se je zgodilo pred očmi vseh, ker so skoraj vsi gledali tujca.

Kletka nastaja, medtem ko gledaš tujca

Ustanove, ki ocenjujejo svetovne demokracije, so objavile letošnje ocene, in Združene države morajo razred ponavljati. Marca je švedski inštitut Varieties of Democracy, ki 179 držav ocenjuje na isti lestvici, sporočil, da so Združene države prvič v več kot petdesetih letih izgubile status liberalne demokracije. Njihov indeks, ki je leta 2023 znašal 0,79, je konec leta 2025 stal pri 0,57, potem ko je v enem samem letu izgubil 24 odstotkov, s čimer je državo vrnil tja, kjer je bila leta 1965, na svetovni lestvici pa so zdrsnile z dvajsetega na enainpetdeseto mesto. „Hitrost, s katero se ameriška demokracija trenutno razgrajuje, je v sodobni zgodovini brez primere,“ piše v poročilu, ki doda še primerjavo, ob kateri bi moral zardeti vsak, ki še misli, da je stvar pretirana: za tolikšen upad je Viktor Orbán na Madžarskem potreboval več kot štiri leta, Narendra Modi v Indiji in Recep Tayyip Erdoğan v Turčiji pa približno desetletje. Isto poročilo Združeno kraljestvo uvršča med nove avtokratizatorje sveta, in sicer zaradi upada svobode izražanja in medijev. Freedom House je ameriško oceno znižal s 84 na 81. Economist Intelligence Unit je državo postavil na najnižjo točko, odkar obstaja njegov indeks, med razlogi pa je bila po enem od povzetkov poročila izredna raba zveznih organov pregona proti posameznim etničnim in rasnim skupinam brez utemeljenega suma.

Steven Levitsky in Daniel Ziblatt, ki sta napisala temeljno delo o tem, kako demokracije umirajo, sta bila bolj neposredna. Lani pozimi so skupaj z Lucanom Wayem v Foreign Affairs sklenili, da so „Združene države v Trumpovem drugem mandatu zdrsnile v tekmovalni avtoritarizem“, v vrsto režima, v katerem se volitve nadaljujejo, igrišče pa je nagnjeno. Levitsky in Way sta njegov značaj opredelila deset mesecev prej, s petimi besedami, ki se natanko prilegajo letošnji jeseni: „Tekmovanje je resnično, a nepošteno.“ Vsak obdrži svoj glas in od njega se zahteva le, da ga porabi za ponujeni strah, medtem ko institucije, ki bi zmagovalca brzdale, očistijo in napolnijo s svojimi ljudmi.

Javnost v to privoli, ne da bi opazila, da je privolila, poglavje knjige o množični manipulaciji pa pojasni metodo: „Če oblast počasi viša temperaturo, tu obreže kakšno svoboščino, tam naredi kakšno manjšino za grešnega kozla, bodo ljudje mirno sedeli, na toplem in pomirjeni, dokler bodo v vsakdanjem življenju še imeli pico, šport in žajfnice.“ Navede tudi rok: „Bolje se je spremembi upreti, dokler se še lahko prepoznaš.“ Vsaka generacija, ki je doživela tak preobrat, je verjela, da je sredi spora. Šele za nazaj se izkaže, da je bil spor prenos oblasti, in takrat tisti, ki so opazili prepozno, že pišejo spomine o tem, kako nihče ni mogel vedeti.

Isti raziskovalci si privoščijo eno tolažbo: preobrat „je povraten“. Aprila so madžarski volivci po šestnajstih letih Orbánove vladavine ob rekordni udeležbi Orbána vrgli z oblasti. Nagnjeno igrišče lahko še vedno osvojijo ljudje, ki se ne pustijo prestrašiti, da bi igrali na napačni polovici. Kletka ima vrata, in vrata so glasovnica volivca, ki natanko ve, kateri strah so mu prodali, in ga noče plačati.

Kako pred novembrom ohraniti svoj um

Volitve so tretjega novembra. Knjiga vsebuje sklop vaj, zasnovanih za takšno obleganje, in nobena od njih se ne dotakne tvoje stranke in tvoje cerkve. Vse le preuredijo vrstni red, v katerem se stvari dogajajo v tvoji lobanji.

Začni z vprašanjem, ki ga knjiga v poglavju Gospodarji Resničnosti imenuje tvoje orožje: „Kaj me silijo čutiti in zakaj ravno zdaj?“ Postavi ga vsakemu oglasu, letaku in naslovu od danes do dneva volitev, in če si sam, ga postavi na glas. Nato postavi še svetovalčevo vprašanje, tisto, na katero ti je odgovoril Vinny Minchillo: kateri problem nadomešča ta strah? Če je odgovor najemnina, vsakega kandidata na glasovnici vprašaj o najemnini in opazuj, kateri preusmerijo pogovor na mošejo.

Na tistem, ki ga ta mesec najbolj sovražiš, opravi revizijo zlikovca iz poglavja Sovražnikov Dar. „Kdo me je naučil, da jih vidim kot sovražnika? Kaj pridobim s tem, da imam tega zlikovca? Kaj bi izgubil, če bi se nehal boriti proti njim? Me ta zlikovec dela večjega ali manjšega? Ali zmaga nad njimi zahteva uničenje ljudi?“ Nato si kupi čas, ki ga knjiga imenuje „tvoja največja obramba“. Preden komurkoli odgovoriš o politiki, si vzemi dve polni sekundi, in na dan, ko nekaj prvič vidiš, ne deli ničesar. Ljudje, ki prodajajo strah, stavijo na hitrost, kajti strah, ki je prespal noč, je do zajtrka navadno že videti smešen. En cel dan pred volitvami preživi v tišini, brez kakršnihkoli novic, tako kot to počne protokol feniksa iz knjige. Svet bo zjutraj še vedno tam in pričakal ga boš s prefrontalno skorjo, s katero si se rodil.

Obdrži enega prijatelja na drugi strani. Mreže Moči ti naročajo, naj obdržiš „vsaj eno legitimno rešilno vrv v tekmečevem taboru, tudi ko ti je udobno, pri nekom, ki ti ni nič dolžan in te kljub temu spoštuje“. Ves stroj, opisan v tem eseju, je odvisen od tega, da nikoli ne večerjaš s človekom, ki so ti rekli, naj se ga bojiš, in po mojih izkušnjah se sesuje nekje pri drugem hodu. Ko pa je tarča tvoj sosed, bodi zaveznik. Solomon Asch je ugotovil, da en sam nasprotni glas v sobi razbije urok soglasne zmotne večine, knjiga pa sklep potegne namesto tebe: „En zaveznik je razbil iluzijo soglasja in osvobodil posameznika.“ Korak Reza, ki stavi na strah zaradi povezanosti, deluje le, če vsak opazovalec molči. „Ko vidiš, da z nekom manipulirajo, in molčiš,“ pravi zadnje poglavje knjige, „je to izbira.“

Pripravi se tudi na leta po novembru, kdorkoli zmaga, tako kot bi se pripravil na hudo zimo. Poznaj svoje pravice in imena svojih sosedov. Zgradi mrežo ljudi, ki se poznajo in si zaupajo prek ločnic, za katere so ti rekli, naj se jih bojiš. Takšna mreža je edina zgradba, ki jo je bilo vsakemu avtokratu v nastajanju težko presekati. Mreže Moči dajejo pravilo, kako preživeti Rez, in v takšni sezoni šteje bolj kot katerokoli drugo: „Nikoli ne dopusti, da bi ena sama mreža postala tvoj edini vir moči, in vedno ohrani rešilno vrv do druge baze moči.“ Predvsem pa postani težje predvidljiv. „Sistem poganjajo predvidljivi ljudje,“ pravi knjiga. „Nehaj biti predvidljiv. To je revolucija, ki res deluje.“

Knjiga sklene poglavje o jeziku, Kačji Jezik, s kratkim katalogom sodobnih kačjih podob. „Vsak oglas, ob katerem se ti cedijo sline po stvareh, ki te bodo ubile. To je kača. Vsak politik, ob katerem ti srce divja od besa, medtem ko glasuješ za lastno uničenje. To je kača.“ Kača ima zdaj agencijo za javnomnenjske raziskave, predstavitev s prosojnicami in svetovalca, ki bo nacionalnemu radijskemu občinstvu povedal, kako ga navdušuje, da ti lahko da nekaj, česar se boš bal in kar ni cena jajc. Še nikoli ni bila bolj prefinjena in še nikoli je ni bilo lažje videti, saj so njene metode zdaj zapisane, v njenih lastnih prosojnicah in njenih lastnih besedah.

Tvoje sovraštvo ima naročnika. Tvoj glas ni prodan, še ne.